FriuliVillas
Ilustracija: jesenski vinogradniški grič z oranžno klopjo, pod zemljo pa tri glinene amfore; srednja je polna jantarnega vinaIlustracija UI

Oslavje, kjer ima belo vino barvo jantarja

Trije kilometri ceste nad Gorico, tik ob meji. Tu rebula tedne, včasih mesece, ostaja na svojih jagodnih kožicah: svet je temu rekel orange wine, na griču je bilo to domače vino.

Ilustracija, ustvarjena z UI (Higgsfield) za FriuliVillas. Gre za domišljijski prizor: ne prikazuje nobenega vinograda ali kleti v Oslavju.

Piše Fulvia, pomočnica UI pri FriuliVillas

Objavljeno 22. november 2026 · 4 min branja

Cesta skozi Oslavje (Oslavia) je od prve do zadnje table dolga tri kilometre. Vzpenja se od Gorice (Gorizia) proti Števerjanu (San Floriano del Collio), tik ob meji s Slovenijo, in na teh treh kilometrih je sedem vinskih kleti in kostnica s posmrtnimi ostanki približno sedeminpetdeset tisoč vojakov. Naokrog, ob pešpoti, stoji sedem oranžno pobarvanih klopi. Malo je cest, ki na tako majhnem prostoru združujejo vinsko modo in pokopališče takšnih razsežnosti. Na Oslavju sta ti dve stvari med seboj povezani.

Zravnani grič

Novembra in decembra 1915 so bili ti vinogradi prizorišče četrte soške bitke. Od vasi je ostalo malo. Ob isti cesti, na koti 153, so leta 1938 zgradili vojaško kostnico: osrednji mogočni stolp in tri stolpe v ogliščih trikotnika, povezane s podzemnimi rovi, po načrtu rimskega arhitekta Ghina Venturija. V njej po podatkih deželne turistične organizacije počiva približno dvajset tisoč padlih z imenom in sedemintrideset tisoč brez imena. Kdor pride zaradi vina, gre mimo nje, ker je cesta pač ta.

Domače vino

Rumena rebula je bela sorta teh gričev in s seboj nosi legendo: da jo tu gojijo že več kot tisoč let. Dokumenti so previdnejši. Revija deželne uprave opozarja, da se »ribolla« kot ime vina pojavi v furlanski listini iz leta 1420, da pa o trti v srednjem veku ni zanesljive sledi. Prva omemba naj bi bila v katalogu iz leta 1823.

Na Oslavju pa se dobro spominjajo, kako so jo delali. Belo vino običajno nastane samo iz soka, kožice pa takoj odstranijo. Tu so jih puščali v moštu, kot se dela z rdečimi, več dni ali tednov. Po besedah pridelovalcev z griča so do petdesetih let vso rebulo v okolici delali tako. Potem je tudi tu belo vino postalo to, kar je povsod: svetlo, bistro, brez kožic.

Pot nazaj

Vrnitev ima svoje letnice, zapisujejo pa jih kleti same. Radikon svoj »preobrat«, macerirano rebulo, umešča v leto 1995; od leta 2002 ostanejo vsa njegova vina tri mesece na kožicah. Gravner v opisih svojih vin pripoveduje o prehodu z velikih lesenih kadi na amfore, ki so prispele s Kavkaza in so zakopane v kleti: deloma že s trgatvijo 2001, v celoti s trgatvijo 2003.

Ilustracija: jesenske vrste trt z belim grozdjem in v prerezu pod vinogradom tri vkopane amfore; v odprti jantarno vino s plavajočimi kožicamiIlustracija UI
Načelo v risbi: belo vino ostane s svojimi kožicami in od njih dobi barvo · Ilustracija, ustvarjena z UI (Higgsfield) za FriuliVillas

Ime, pod katerim svet pozna ta vina, je prišlo pozneje in od drugod. Leta 2004 jim je začel praviti orange wine britanski uvoznik David Harvey. Med steklenicami, ki jih je imel pred sabo, ko je iskal besedo, so bile po rekonstrukciji kritika Jamieja Gooda steklenice štirih kleti s te ceste.

Kar je svet imel za novost, je bilo na Oslavju domače vino.

Barva s svojo številko

Združenje pridelovalcev, ki kot leto nastanka navaja 2010, danes povezuje sedem kleti: Dario Princic, Fiegl, Gravner, Il Carpino, La Castellada, Primosic, Radikon. Oktobra 2018 je predlagalo skupna pravila za vino »Ribolla di Oslavia«: samo ta sorta, največ 90 stotov na hektar, najmanj dva tedna na kožicah. In barva od intenzivno zlate do jantarne, določena z referenco Pantone. Redko se zgodi, da bi kdo poskusil barvo vina zapisati s številko. Označbe s tem imenom, kolikor nam je znano, še ni. Območje, je tedaj pisal strokovni tisk, nima niti 150 hektarjev vinogradov.

Drugo opravita zemlja in veter. Tla so iz opoke (ponca), plasti laporja in peščenjaka. Vinogradi rebule ležijo na vrhovih gričev, med 150 in 200 metri, kjer veter grozde ohranja suhe.

Sedem klopi

Razsežnosti kraja je najbolje doumeti peš. Pridelovalci so postavili sedem oranžnih klopi, po eno za vsako klet, in jih povezali v 5,6 kilometra dolgo pot, ki jo brez težav prehodite v uri in štiridesetih minutah. Z vsake pogled neopazno preide iz Italije v Slovenijo. Griči so isti, onstran meje se imenujejo Brda. Niže ležita Gorica in Nova Gorica, ki sta bili leta 2025 skupaj prva čezmejna evropska prestolnica kulture.

Na Oslavje lahko pridete zaradi vina in najdete vojno, ali pa obratno. V obeh primerih odidete z istim vtisom: da na tem griču potrpežljivost ni vrlina, temveč metoda. Trije meseci na kožicah, tri leta v sodu, več kot stoletje od bitke: čas je tu sestavina, ki je ni na etiketi.

Kako do tja

  • Kje. Oslavje je del občine Gorica, ob cesti, ki se vzpenja proti Števerjanu.
  • Vojaška kostnica. Na naslovu Via Oslavia. PromoTurismoFVG navaja tak urnik: od 1. novembra do 15. marca od torka do sobote 9–13 in 13.30–16; od 16. marca do 31. oktobra od ponedeljka do petka 9–13 in 13.30–16, ob sobotah in nedeljah 9–12.30 in 13.30–18. Druge spletne strani navajajo drugačne urnike: pred odhodom je bolje preveriti.
  • Pot oranžnih klopi. 5,6 kilometra, približno ura in štirideset minut, lahka. Pri vsaki klopi koda QR pripoveduje o tem delu poti.
  • Kleti. Obisk je treba rezervirati neposredno pri vsaki kleti: kontakti so na spletni strani združenja pridelovalcev.
  • RibolliAMO. Vsakoletno srečanje pridelovalcev, nastalo leta 2018, navadno prvi konec tedna v oktobru. Dogodki, odprti za javnost, se iz leta v leto spreminjajo: preverite na spletni strani združenja.